Tobačna industrija privablja afriške kmete z lažnimi obljubami o blaginji


“Imamo več kot 20.000 malih kmetov, ki gojijo tobak. Ta industrija je odločilna za zmanjšanje revščine”, trdi uradnik zambijske razvojne agencije v pogovoru o politični ekonomiji trgovine, tobačne kontrole in gojenju tobaka. Takšno izjavo so raziskovalci slišali v vseh treh raziskanih državah (Kenija, Zambija in Malavi) in prevladuje na ministrstvih za trgovino, razvoj in finance v več državah z nizkimi prihodki, kjer gojijo tobak.

Z znižanjem rabe tobaka v večini držav z visokimi prihodki je Afrika postala novo polje tobačne industrije za pridobitev novih uporabnikov tobačnih izdelkov. To želijo delno doseči z bojem proti vsaki državi v regiji, ki želi izpolnjevati Konvencijo Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru nad tobakom (FCTC). Tobačna industrija se ob tem sklicuje na domnevno neskladnost Konvencije s trgovinskimi sporazumi, hkrati pa trdijo, da gojenje tobaka omogoča preživetje milijonov manjših kmetov s podeželja v posameznih državah.

Raziskovalni novinarji so izvedli anketo med več kot 1800 malimi kmeti, ki se preživljajo s pridelovanjem tobaka. Osredotočili so se na splošno dobro počutje v njihovih gospodinjstvih, še posebej jih je zanimalo, ali gojenje tobaka resnično omogoča takšen življenjski standard kot trdi tobačna industrija.

Plačilo v gotovini

Ugotovili so, da je eden glavnih razlogov za gojenje tobaka ta, da so kmetje od tobačnih podjetij, ki odkupujejo liste tobaka, na koncu sezone plačani v gotovini, kar ne velja za večino pridelkov. V veliki večini primerov obstaja razlika med pogodbenimi kmeti in neodvisnimi kmeti. Pogodbeni kmetje prejmejo še dodatno spodbudo. Delajo na podlagi pogodbe s podjetji, ki odkupujejo liste tobaka. Ti jim na začetku sezone priskrbijo vse potrebno – semena, gnojilo, pesticide in drugo – in na koncu sezone zagotavljajo nakup (ne pa dejanske cene). Neodvisni kmetje morajo svoje potrebščine kupiti sami, s sposojenim ali prihranjenim denarjem in z negotovostjo, ali bodo na koncu sezone svoje izdelke sploh lahko prodali.

Samo nekaj podjetij, ki kupuje liste tobaka, nadzoruje nakupni trg. Zato ni presenetljivo, da se kmetje pritožujejo nad ceno, ki je nižja od razumne. Hkrati pa podjetja pogodbenim kmetom napihnjene stroške predsezonskih potrebščin odštejejo od dejanskega končnega izplačila za liste tobaka. Nesmiselno je vprašati kmeta, ki goji tobak, po letnem zaslužku (dobiček od prodaje pridelkov z odštetimi stroški za nakup semen, gnojila in pesticidov), kajti v tega ni všteto neplačano delo njegove družine, brez pomoči katere, gojenje tobaka ne bi bilo mogoče.

Neplačani družinski člani

Pridelava tobaka je ena najbolj delovno intenzivnih dejavnosti pridelave rastlin v Podsaharski Afriki.

Vsaka smiselna ocena odvisnosti kmetov od tobaka za preživetje njihovih družin mora vsebovati neplačani trud družine. Ta je bil vštet v raziskavo kot končne ure dela družine pri gojenju tobaka. Ta čas so obračunali pri upoštevanju najnižje plače, ki bi jo zaslužili, če bi pomagali pri delu lokalnim pridelovalcem. V Keniji bi kmetovalec – ob upoštevanju neplačanega dela družinskega člana – bil na izgubi. Do enakega zaključka so prišli v Zambiji, kjer so pogodbeni kmetovalci zabeležili izgube že pred upoštevanjem neplačanega dela družine. Kmetovalci so poročali o pritisku, naj delajo zgolj pogodbeno, z obrazložitvijo, da bodo imeli višji prihodek. Vendar je njihov prihodek veliko nižji od povprečnega prihodka na podeželju in veliko slabši od prihodka za druge pridelke (soja in paprika).

Kdo resnično zasluži?

Ogromni profiti, ki jih tobačna industrija beleži, slonijo na neplačanem oziroma zelo slabo plačanem delu kmetovalcev in njihovih družin. Leta 2011, ko se je raziskava pričela, sta korporaciji British American Tobacco (BAT) in Imperial Tobacco objavili 34 % in 39 % dobička. Leta 2015 so plača in bonusi direktorja BAT znašali 10 milijonov dolarjev, za direktorja Imperial pa 5 milijonov dolarjev.

Povzeto po članku objavljenem na spletni strani The Conversation.

cigarette-1533104_640