TOBAČNA ZAKONODAJA


Raba tobaka je eden vodilnih preprečljivih vzrokov za nastanek številnih bolezni, ki poslabšajo kakovost življenja, vodijo v invalidnost in povzročajo prezgodnjo smrt. Bolezni, ki jih povzroča uporaba tobaka, zahtevajo visok davek za zdravje in bla- gostanje posameznikov in njihovih družin, za zdravstveni sistem in celotno družbo ter ubijejo več Evropejcev kot katerikoli drug preprečljiv dejavnik. Pri uporabi tobaka obstajajo velike neenakosti med državami in različnimi družbenimi skupinami znotraj njih.

Na zasedanju Generalne skupščine SZO leta 2003 so države članice sprejele Okvirno konvencijo SZO o nadzoru nad tobakom, da bi zmanjšale epidemijo tobaka in škodljive posledice njegove rabe. Konvencija je začela veljati dve leti kasneje in je na dokazih temelječa mednarodna pogodba, ki ponovno potrjuje pravico vsakega človeka do najboljšega možnega zdravja.

Z Ašgabadsko deklaracijo so se članice evropske regije SZO leta 2013 zavezale, da bodo okrepile svoja prizadevanja za popolno izvajanje Okvirne konvencije SZO o nadzoru nad tobakom in da si bodo pri- zadevale za evropsko regijo brez tobaka.

Zakonodaja EU

3. aprila 2014 je začela veljati Direktiva 2014/40/EU o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, prestavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in je razveljavila prejšnjo Direktivo 2001/37/ES. Po mnenju Evropske komisije je bilo potrebno prejšnjo Direktivo 2001/37/ES posodobiti tako, da bo nova direktiva odražala tržni, znanstveni in mednarodni razvoj ter zagotavljala usklajeno izvajanje mednarodnih obveznosti, ki izhajajo iz Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom. Z Direktivo želi Evropska komisija izboljšati delovanje notranjega trga, obenem pa zagotoviti visoko raven varovanja zdravja. Odpravljajo se ovire, s katerimi se srečujejo države članice pri usklajevanju nacionalne zakonodaje s tržnim, znanstvenim in mednarodnim razvojem. Prav tako se želi zagotoviti enoten pristop na ravni EU do izdelkov, ki niso bili zajeti v Direktivi 2001/37/ES, kot so elektronske in zeliščne cigarete. Pri izbiranju med različnimi rešitvami, so bile v Direktivi upoštevane tiste, ki omogočajo visoko raven varovanja zdravja s predpostavko, da gre pri tobačnih in povezanih izdelkih, za izdelke, ki povzročajo zasvojenost in katerih uporaba ima dokazano negativne posledice za zdravje. Direktiva želi predvsem preprečiti začetek kajenja pri mladih, kar se kaže v osredotočenosti na izdelke, kot so cigarete, tobak za zvijanje in brezdimni tobačni izdelki, drugačna ureditev pa se predvideva za cigare, cigarilose in tobak za pipe. Poleg tega določbe Direktive ustvarjajo pogoje, ki bodo vsem državljanom v EU omogočali, da sprejemajo odločitve o tobačnih in povezanih izdelkih na podlagi točnih informacij o sestavinah in posledicah uporabe teh izdelkov za zdravje.

Ukrepi bodo začeli veljati med 2016 in 2020, odvisno od dolžine prehodnih obdobij pri posameznih ukrepih. Pri določenih  ukrepih direktiva državam članicam omogoča izbiro strožjega pristopa zaradi učinkovitejšega varovanja zdravja ljudi.

Nekaterih področij nadzora nad tobakom, na katerih v Sloveniji potrebujemo naprednejše in strožje ukrepe, nova direktiva ne vključuje; ukrepe na teh področjih mora Slovenija oblikovati in sprejeti sama.

Stanje v Sloveniji

  • V Sloveniji vsak dan zaradi bolezni, pripisljivih kajenju tobaka, umre 10 oseb.
  • Vsaka peta smrt zaradi raka v Sloveniji je posledica raka pljuč, ta pa je v 90 % povezan s kajenjem.
  • Okoli 5 % slovenskega BDP predstavljajo stroški zdravljenja bolezni, zmanjša- nja produktivnosti in prezgodnje umrljivosti zaradi kajenja.
  • Kadi vsak četrti Slovenec, star 15–64 let.
  • Kaditi začnejo mladostniki in mladi odrasli (do 25. leta starosti).
  • Kajenje pomembno prispeva k socialno-ekonomskim neenakostim v zdravju.

Slovenija na področju nadzora nad tobakom v zadnjem obdobju zaostaja za drugimi evropskimi državami. V preteklosti smo uvedli številne učinkovite ukrepe za omejevanje uporabe tobačnih izdelkov. Leta 1996 smo med prvimi državami v Evropi uvedli zelo napreden Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Leta 2007 smo zelo uspešno uvedli popolno prepoved kajenja v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih, ki je pomembno zmanjšala izpostavljenost prebivalcev tobačnemu dimu. Po letu 2007 pa se slovenska zakonodaja na področju nadzora nad tobakom ni spreminjala. Medtem so številne države sprejele vrsto učinkovitih ukrepov, ki omejujejo tobačno industrijo, preprečujejo kajenje in vsem, ki so zasvojeni, lajšajo odločitev za življenje brez tobaka.

Tobačna industrija ima v Sloveniji še vedno veliko možnosti za marketing tobačnih izdelkov oziroma spodbujanje začetka kajenja in zmanjševanje opuščanja kajenja. Intenzivno se usmerja na prodajna mesta, na katerih se pri nas še lahko oglašuje. Število prodajnih mest tobačnih izdelkov je zelo visoko, zato ima tobačna industrija na voljo obsežen prostor za oglaševanje. Tobačni izdelki so na prodajnih mestih tudi razstavljeni, kar je še dodaten način oglaševanja. Kršitve zakonodaje o oglaševanju in promociji tobačnih izdelkov na prodajnih mestih so pogoste, saj kazni niso visoke. Zaradi velikega števila prodajnih mest je otežen nadzor spoštovanja zakonodaje oziroma njenih kršitev. Mladi zlahka pridejo do tobačnih izdelkov. Tudi cene tobačnih izdelkov so v Sloveniji še vedno med nižjimi v Evropski uniji. Poleg tega obstajajo znatne razlike v cenah med različnimi  vrstami tobačnih izdelkov (npr. tovarniško izdelanimi cigaretami in tobakom za zvijanje cigaret), zato kadilec lahko izbere cenejšo obliko kajenja, namesto da bi kajenje opustil. Privlačna embalaža tobačnih izdelkov in dodane arome v tobačnih izdelkih še dodatno povečujejo privlačnost kajenja. Zdravstvena opozorila na embalaži tobačnih izdelkov, ki so le besedilna, brez slik, in ne zavzemajo večje površine embalaže, so manj učinkovit način opozarjanja na škodljive posledice kajenja. Masovnih medijskih kampanj za zmanjševanje kajenja zaradi finančnih omejitev ne izvajamo. Finančni in kadrovski viri za razvoj in izvajanje različnih programov in aktivnosti za zmanjševanje kajenja in njegovih škodljivih posledic niso zadostni.

V Sloveniji za čim večje znižanje deleža kadilcev in čim večje zmanjšanje škodljivih posledic rabe tobaka čim prej potrebujemo naprednejše in strožje ukrepe nadzora nad tobakom.

Naše pobude za dopolnitev zakonodaje

Zaradi tega smo leta 2014 v Slovenski zvezi za javno zdravje, okolje in tobačno kontrolo pripravili in predstavili pobude, s katerimi smo želeli dopolniti Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov – ZOUTI in ga približati smernicam Evropske komisije. Ministrstvu za finance smo predstavili:

Žal Ministrstvo za finance naših pobud takrat ni upoštevalo, toda z navdušenjem lahko omenimo, da je večino naših predlogov vključenih v novem predlogu Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, ki je trenutno v fazi medresorskega usklajevanja na vladi Republike Slovenije.

Predlog nove tobačne zakonodaje

Predlog Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov – ZOUTI je trenutno v fazi medresorskega usklajevanja na vladi Republike Slovenije. Predlog ZOUTI v našo zakonodajo prenaša določbe Direktive 2014/40/EU in uvaja druge novosti na področju:

  • najvišjih vrednosti emisij in poročanja o sestavinah in emisijah v tobačnih izdelkih,
  • prepovedi značilnih arom in določenih dodatkov v tobačnih izdelkih,
  • označevanja in embalaže tobačnih izdelkov, vključno z zdravstvenimi opozorili in uvedbo enotne embalaže,
  • sledljivosti in varnostnih elementov, ki se uporabljajo za tobačne izdelke,
  • tobaka za oralno uporabo, novih tobačnih izdelkov, elektronskih cigaret in zeliščnih izdelkov za kajenje ter njihovega dajanja na trg,
  • oglaševanja, promocije in sponzoriranja tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov,
  • regulacije prodaje in omejitev prodaje tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov vključno z uvedbo licenciranja prodajalcev teh izdelkov,
  • prepovedi kajenja oz. uporabe tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih in v zasebnih vozilih v prisotnosti mladoletnih oseb.
  • zagotavljanja dodatnih sredstev za izvajanje javne službe obveznega zdravstvenega zavarovanja in za financiranje preventivnih programov varovanja in krepitve zdravja ter spodbujanja zdravega načina življenja.